Pogovarjali smo se z Darjo Štravs Tisu – gledališko fotografinjo, radijsko voditeljico in glasbenico, ki je pred kratkim dočakala odprtje svoje prve fotografske razstave. Razstava je še vedno na ogled v poslovalnici Foto Beseničar v Ljubljani, za natis fotografij pa smo poskrbeli pri CEWE. Preberite, kaj je o gledališki fotografiji povedala Darja.
Kateri od naštetih poklicev je zasedel največji del vašega srca: radijska voditeljica, glasbenica ali fotografinja?
Težko se odločim za preferiranje kateregakoli poklica. Radijka sem od svojega sedemnajstega leta. Že v srednji šoli je postal moja velika strast. Prav tako glasba, ki me spremlja od malih nog. Najprej v glasbeni šoli, kasneje v različnih glasbenih skupinah, trenutno s simfoničnim orkestrom Novo mesto. Verjetno je bila fotografija logična posledica mojega glasbenega udejstvovanja. Saj je bila ravno odrska fotografija tista, ki me je privlačila že od prvih spoznavanj s fotoaparatom.
Kdaj in kako se je začela vaša fotografska pot?
Kot rečeno. Bila je posledica mojih glasbenih dni. Večinoma se je dogajalo, da sem bila nezadovoljna s fotografijami z nastopov. In to so bili velikokrat nastopi, ki sem si jih želela ohraniti v posnetkih. Od zmage na Slovenski popevki in nastopov na različnih festivalih, do čisto običajnih zabav. Po prvih fotografiranjih domačih in narave, sem vedela, da želim izziv. In oder je vedno znova predstavljal izziv. Od začetka sem neprestano brskala po dogodkih, kjer nisem potrebovala akreditacij in tako nabirala izkušnje. Ravno to se mi zdi, da zdajšnjim mladim velikokrat manjka. Potrpežljivost in vztrajnost.
Ali v prostem času radi hodite v gledališče?
Znova in znova. Zasvojena sem z gledališčem. Ima prav poseben vonj. Čeprav vedno znova potrebujem nekaj časa, da me predstava osvoji in preneham razmišljati o kadriranju in lučeh.
Zakaj je gledališka fotografija za vas nekaj posebnega?
Ker sem si s tem izpolnila svoje sanje. Kot deklica sem si poleg radijskega dela želela izkusiti tudi gledališče. Takrat sicer kot pevka v opernem zboru. Tako pa živim svoje sanje skozi vizualno umetnost. Zame je gledališče prav posebno tudi zato, ker sama zase velikokrat pravim, da sem rahlo nesocializirana in mi stiki z ljudmi predstavljajo kar veliko težavo. Gledališče pa je skozi moje občutke varno zavetje med znanimi ljudmi, ki se najverjetneje soočajo s podobnimi strahovi. In skriti se v temo dvorane mi predstavlja največjo možno varnost. Sem in tja se zgodi, da luči v dvorani ostanejo prižgane in v takih trenutkih se počutim popolnoma izpostavljeno. Gledališka fotografija je prav posebna tudi zato, ker tam vsi lahko živimo fiktivno življenje. Podobno kot pri branju knjig. Včasih preprosto potrebujemo umik iz realnega sveta. Nekam, kjer si napolnemo dušo.
Kako poteka fotografiranje, se pripravite vnaprej, dobro poznate vsebino vsake predstave?
Praviloma se na predstavo pripravim tako, da preberem vsebino, poiščem, če obstaja posnetek kakšne druge režije in se trudim čim bolj razumeti relacije med liki. Del priprav je tudi pogosto obiskovanje vaj. Takrat dobim najboljši vpogled v katero smer se bo določena predstava razvijala in približno kakšno vizijo ima ustvarjalska ekipa (režiser, dramaturg, oblikovalec luči, scenograf…)
Kako je fotografirati v slabših svetlobnih pogojih, na kaj je potrebno biti pozoren?
Vsi svetlobni pogoji imajo svoje posebne zahteve. In verjetno se vsak fotograf, tudi krajinarski, nauči vzeti najboljše, kar mu je ponujeno. Danes imamo srečo, da obstajajo kamere, ki “vidijo” tudi v izredno zahtevnih pogojih. Pri gledališki fotografiji je vsekakor v prvi vrsti pomembna zgodba. Na koncu nihče ne vpraša po svetlobnih pogojih.
»Sama vedno pravim, da slabih pogojev ni. So le zahtevnejši in težji.«
Kako tiho mora biti rokovanje in uporaba vašega fotoaparata na predstavah?
Na predstavah se zahteva tišina. Sama se z lahkoto postavim v vlogo gledalca, ki je kupil vstopnico. Ne bi mi bilo prav, da mi nekaj ropota sredi najbolj napetega dela. Gledališče se praviloma fotografira na vajah, generalkah. Sem in tja se zgodi, da je potrebno fotografirati živo predstavo. In takrat je predvesm pomemben občutek za gledalca, ki se ga ne sme motiti in zelo dobro poznavanje zgodbe. Podobno je pri klasičnih koncertih. Brezzrcalni fotoaparati so to težavo v zadnjem času precej rešili, saj obstajajo zelo kakovostni fotoaparati, ki ne oddajajo zvokov.
Kako omejeno je gibanje fotografa na gledaliških predstavah?
Na predstavah je gibanje popolnoma omejeno. Ni premikanja. Načeloma se fotograf lahko postavi na eno mesto in tam ostane do konca predstave. Tudi iz tega razloga je pomembno natančno poznavanje vsebine predstave in režije.
Katere objektive uporabljate?
Pri gledališki fotografiji so najbolj pomembni svetli objektivi. Moja najljubša in najbolj uporabljena sta Canon 24-70 f2.8 in Canon 70-200 f2.8.
Koliko fotografij približno naredite na predstavo in na kakšen način izberete najboljše?
Odvisno od predstave, režije, dogajanja. Pri opernih predstavah številka ni tako velika. Pri baletnih pa seveda zaradi hitrega gibanja in bogatih koreografij včasih domov prinesem celo do 2000 fotografij. Seveda je vse odvisno tudi od dolžine predstave.
Kaj bi svetovali našim bralcem glede fotografiranja v slabih svetlobnih pogojih?
Predvsem veliko vaje. Vem, da si je težko privoščiti drage objektive, ampak moj prvi je bil Canonov 50mm 1.8 s katerim sem naredila praktično vse koncerte, ne glede na to, kako so bili temni in zahtevni.
Kaj poleg gledaliških predstav tudi radi fotografirate?
Vse vrste koncertov, ples. Vse kar je povezano z odrom, estetiko in lučmi. Včasih se pošalim, da se napajam na odrskih lučeh tako, kot se nekati na soncu.
Ste zadovoljni z razstavo?
Absolutno. Bila je moja prva in zato še toliko bolj doživeta. Povsem drugače je videti natisnjene fotografije od tistih na ekranu. Dobijo drugačen pomen. Zame je bil to trenutek, ko sem se zavedla, da ustvarjam košček zgodovine. In da se bodo moje fotografije nekoč (upam) znašle med tistimi, ki jih danes gledam, kot pomembne zapise slovenske gledališke kulture skozi celotno stoletje.
Kakšen bi bil vaš nasvet za bralce, kako izluščiti najboljše fotografije za razstavo?
Verjetno je bilo to najtežje. Zame so fotografije ne samo odtis nekega odrskega dela, ampak tudi odtis mojega doživljanja predstave, ljudi, ki jo ustvarjajo in nenazadnje so v fotografijah zbrani vsi moji trenutki, izkušnje in čustva.
Kako vam je bil všeč natis fotografij z razstave?
Zelo. Sama se nikoli nisem mogla odločiti kako natisniti fotografije za na domačo steno, ker nisem ljubiteljica zasteklenih uokvirjenih fotografij. Tisk na penasto podlago mi je ljub predvsem zato, ker je v prvem planu vsebina fotografije in nič ne odvrne pozornosti na odseve in okvirje. Minimalistično in estetsko je tudi moje vodilo pri fotografiranju, zato mi je tak tisk še posebej všeč.
