Leta 2016 smo prvič organizirali natečaj za najlepšo CEWE FOTOKNJIGO. Zmagovalec natečaja je postal Roman Rus, mlad fotograf, ki si je prislužil potovanje za dve osebi na Islandijo. Oktobra 2017 se je veselo potepal po Islandiji in je poleg nepozabnih doživetij, ujel v foto objektiv tudi obilo navdihujočih fotografij. Preberite si nekaj Romanovih doživetij in občudujte njegove fotografije, ki so nastale na prav poseben način.
Besedilo in fotografije: Roman Rus in Sara Abrahamsberg
Islandija je dežela, polna naravnih lepot, termalnih presenečenj in vilinskih bitji. Midva sva jo raziskovala z analognim foto filmom v roki in pristnim navdušenjem v srcu.
Najprej bi se ob tej priložnosti zahvalila podjetju CEWE, ki naju je izbralo za zmagovalca natečaja za fotoknjigo leta 2016 ter agenciji Kompas, ki nama je omogočila to nepozabno potovanje.
Že takoj ob pristanku, na letališču blizu prestolnici Reykjavik, nama je bilo jasno, da sva prišla v deželo popolnoma drugačno od naše: črna prst, ki prekriva pobočja poraščena le z mahom, nekaj trave in nizkega grmičevja.
Na Islandijo sva se odpravila opremljena s toplimi oblačili, digitalnim in tremi analognimi fotoaparati (Canon Eos 600 na katerega pašejo vsi Canonovi objektive; Spinner 360, ki ustvarja panoramske selfije, in mali kompaktni Canon Snappy 50) ter s polnimi žepi različnih analognih filmov (Kondak Porta 400 in Ektar 100; Lomography color negative 100 in 400; Agva Vista 200 ter Fujifilm: Fujicolor C200 in edini dia film Velvia 50). Porabila sva vse, razen dveh črno-belih filmov, saj se nama ni zdelo smiselno take barvite pokrajine odeti v črno-bele odtenke. Morda se zdi danes, v digitalnem svetu, fotografiranje na film nesmiselno, vendar pa je čar ravno v tem, da te omejeno število slik na filmu prisili v drugačno razmišljanje, v večjo pazljivost, selektivnost in ustvarjalnost; ob tem pa nikoli ne veš, kakšna slika bo na koncu nastala. Analogna oprema je tudi zelo poceni, razvijanje filma dobimo za ceno enega piva (v Sloveniji seveda, na Islandiji namreč pivo stane okoli 8 €).
Že prvi dan sva bila navdušena nad severnim sijem in predvsem navdušena, da sva ga uspela za kratek čas uzreti, saj njegov pojav ni tako samoumeven, kot sva si na začetku predstavljala. Prav tako sva imela srečo zadnji dan pri opazovanju kitov, kjer je na začetku kazalo slabo, nato pa se nas je, že na poti nazaj v pristanišče, »usmilil« kit grbavec, ki se je popolnoma približal naši ladji.
Po napornem prvem dnevu sva pojedla porcijo fish and chipsa (panirana riba z ocvrtim krompirčkom) ter popila kozarec piva, kar je naneslo 25 € na enega. Za fast food hrano je to precej veliko. Islandija je s svojim visokim standardom kar velik zalogaj za turiste, vendarle pa se splača.
Pravo pristnost islandske narave sva doživela ob ogledu ledenika Solheimajokulla, kjer smo od blizu opazovali plavajoče kose ledu, ter v mestecu Vik na južni strani otoka, pod katerim se vije dolga plaža črnega peska z vsaj meter visokimi valovi Atlantskega oceana. Posebno doživetje je bilo tudi kopanje v termalnem kopališču Plava laguna. Kljub vetrovnemu in deževnemu vremenu je namakanje v 40 stopinj topli termalni vodi pravi užitek. Navdušil naju je seveda tudi znameniti islandski gejzir, ki bruha vsakih 10 minut. Islandija je zakladnica termalne vode, ki je velikokrat tudi edini vir ogrevanja, kar se pozna tudi v okusu vode iz pipe, ki je sicer zelo pitna, ima pa rahel priokus žvepla. Zelo veličastni so tudi slapovi, ki so prav tako nepogrešljivi del islandske pokrajine.
Zadnji dan sva imela tudi dogodivščino s kupovanjem islandskih piv. Na Islandiji se namreč vse alkoholne pijače lahko kupi le v državni trgovini Vinbudim z omejenim delovnim časom.
Ko pa smo že pri dogodivščinah, sva imela tudi nekaj sreče v nesreči: po sproščujočem kopanju v Plavi laguni sva imela ob povratku nekoliko prepolne roke raznoraznih fotografskih pripomočkov; manjši kompaktni analogni fotoaparat se nama je izmuznil in zgrmel na tla. Zastal nama je dih. Na koncu je utrpel le nekaj zunanjih poškodb okvirja, poleg tega pa sva dobila nekaj izjemno zanimivih fotografij, zaradi vdora svetlobe na filmski trak. Sreča v nesreči torej.
Skratka, Islandija naju je nadvse navdušila, tako zelo, da razmišljava o ponovnem ogledu. V bližnjem načrtu pa imava namen narediti tudi fotoknjigo, kjer bo najino analogno raziskovanje Islandije še natančneje predstavljeno in predvsem slikovno obarvano.
