Nekatera umetniška dela pritegnejo široke množice ljudi, druga so všeč le peščici oboževalcev. Enako je tudi pri fotografiji. Ko pogledamo nekatere fotografije, rečemo preprosto »Wow!«, pri drugih se ne ustavljamo dolgo. O svetlobi in primernem trenutku smo že pisali. Tokrat bomo nekaj več časa namenili kompoziciji. Dejstvo je, da človeško oko avtomatično nekatere stvari prepozna kot lepe. S tem so se ukvarjali že v antični Grčiji, ko so postavili osnove zlatega reza. Ker je razmerje zlatega reza nekoliko zakomplicirano, ga pogosto poenostavimo kar s sistemom tretjin, ki se mu lepo približa (slika spodaj). Vodilne elemente postavimo v eno izmed vodoravnih ali navpičnih daljic, ki fotografijo delijo na tretjine. Če gre za manjši element, ga postavimo v eno izmed oglišč notranjega pravokotnika.
Tretjinska kompozicija in slap na desni tretjini fotografije
Pravilo tretjin lahko uporabimo tudi pri postavljanju obzorja na fotografiji. Dobro se je izogibati obzorju preko sredine fotografije. Lahko imamo eno tretjino neba in dve tretjini površja, če pa je nebo izjemno zanimivo, lahko razmerje tudi obrnemo. Pri postavljanju obzorja na fotografiji smo lahko še bolj drzni in uporabimo katero koli razmerje – razen sredinskega obzorja, seveda. To ne pomeni, da mora biti nebo na vsakem posnetku (primer je fotografija solin).
Razmerje med nebom in površjem
Druga možnost, ki jo lahko uporabimo, je diagonala. Če so elementi postavljeni v diagonali, oko lepo potuje po fotografiji. Diagonala je lahko v eno ali drugo smer. Tudi če ne poteka popolnoma od enega roba do drugega, lahko naredi dobro kompozicijo. Diagonalo lahko tvorijo različno visoka drevesa na fotografiji, cesta ali reka, ki teče preko pokrajine, količki v vodi …
Diagonala v solinah
Že zgoraj sem omenil, da mora oko potovati po fotografiji. To lahko imenujemo vodilne črte. Če nam uspe, da nas linije pripeljejo do glavnega motiva, da ni preveč motečih elementov na fotografiji, nam je uspelo narediti dobro fotografijo. Na fotografiji spodaj oko potuje od spodnjega levega roba po naravni liniji hriba do smrek, kjer cesta preusmeri pogled proti hišam, ki nas v loku popeljejo do gozda na zgornji strani fotografije. Tudi če začnemo fotografijo gledati od zgoraj navzdol, nas linija gozda od zgoraj levo pripelje do vasi, tam pa se pogled usmeri v loku proti smrekam.
Vodilne črte v Rovtarskem hribovju
Drug primer vodilne črte je na naslednji fotografiji, kjer nas pot popelje v pokrajino, tam pa se izgubi v daljavi. Meglica in pot v neznano nam pričarata čarobno vzdušje, v katerem si lahko vsak sam predstavlja »konec zgodbe«.
Pot v neznano
Naslednja možnost je t. i. »S« kompozicija, pri kateri najdemo obliko v naravi, ki je v obliki črke S. Ta nas s svojimi zavoji lepo zapelje preko fotografije. Zavoje najdemo na ravninskih rekah ali potokih, cestah, drevesih … Fotografija spodaj prikazuje Planinsko polje, preko katerega se vije reka Unica. Reka in drevesa ob njej ustvarjajo zanimivo pot preko delno poplavljenega polja.
Planinsko polje
Pravila moramo dobro poznati. Ko jih dobro poznamo, pa jih lahko začnemo zavestno kršiti. Če vemo, kdaj in zakaj bomo katerega izmed pravil prekršili, bo ravno tako nastala dobra fotografija. Tako imamo lahko tudi povsem sredinske kompozicije, ki delujejo fenomenalno – ker je avtor vedel, zakaj je tako kompozicijo izbral. Zato se ne bojite tudi malo eksperimentirati – včasih kršenje pravil naredi končni izdelek še boljši.
Sredinska kompozicija
